“Delo na kmetiji ni več samo zemlja in živali – zdaj je še gora papirjev”

V gorski vasi, kjer se meglice zjutraj počasi dvigajo nad pašniki, me pričaka gospa Marija, gospodarica male 10-hektarske kmetije. Njena kmetija je na strmem terenu, ima nekaj krav, nekaj kokoši in njivo za pridelavo krme. A kot pravi, delo na kmetiji danes ni več tisto, kar je bilo nekoč – zdaj je vsaj polovica dela za pisalno mizo.

“Vsaka kokoš šteje – tudi na papirju”

“Včasih smo rekli, da se na kmetiji dela od zore do mraka. Danes pa delamo od zore do mraka – in potem še ponoči za računalnikom,” pove z rahlo grenkobo. “Recimo kokoši. Če jih imam več kot 50, jih moram vse vpisati v register. Če se ena izgubi ali jo vzame lisica, moram to prijaviti. Prav tako moram voditi evidenco o tem, koliko jajc znesejo in komu jih prodam.”

Načrt biovarnosti – še ena mapa na polici

Ena največjih novosti v zadnjih letih je načrt biovarnosti. “Tudi če imam samo nekaj glav goveda, moram imeti izdelan načrt, kako preprečujem bolezni, kako ločujem zdrave in bolne živali, kako razkužujem orodje in opremo. Pišem, kdo vstopa na kmetijo, kdo prihaja v hlev in s kakšnim namenom. To ni zgolj dokument za v predal – veterinarska inšpekcija ga preverja.”

Evidence dela in opravil – kot bi bila podjetnica

“Vsakodnevno moram voditi evidenco dela. To pomeni, da moram zapisovati, kdaj sem krmila živali, kdaj sem jim dajala zdravila, kdaj sem obdelovala njive. Če škropim travnike ali polja, moram voditi poseben dnevnik, v katerega zapisujem vrsto škropiva, datum in vremenske razmere. Če nečesa ne zapišem in pride inšpektor, sem lahko kaznovana,” razloži.

Neprestani popisi in prijave

Kmetje morajo prijavljati vsako premikanje živali – če kupijo novo kravo, če jo prodajo, če se skoti teliček ali če pogine. “Za vsako žival imamo ušesno številko in če pozabim pravočasno oddati prijavo, je kazen takoj tu. Tudi za prijavo površin za subvencije je ogromno papirologije – in če narediš napako, lahko izgubiš del subvencije.”

Prenizke cene, previsoki stroški

Ko jo vprašam o ekonomskem stanju kmetijstva, globoko zavzdihne. “Cene naših pridelkov so smešno nizke. Liter mleka prodam za manj, kot stane voda v trgovini. Meso moram prodati po ceni, ki komaj pokrije stroške reje. Vse draži – gorivo, elektrika, krma – samo cena naših izdelkov ostaja enaka ali celo pada. In kaj naj? Po eni strani me država sili v vse te birokratske obveznosti, po drugi strani pa mi ne zagotovi spodobnega dohodka za moje delo.”

Ali ima taka kmetija sploh prihodnost?

Kljub vsemu se Marija ne preda. “Kmetovanje je v moji krvi. Toda vedno več mladih odhaja, ker se s tem ne da preživeti. Če se kaj ne spremeni, bomo čez 20 let imeli samo še velike industrijske farme, male kmetije bodo pa izginile. To pa ni dobro ne za ljudi, ne za naravo, ne za hrano, ki jo jemo.”

Ko odhajam, opazujem njeno kmetijo. Je majhna, a urejena. Njive, travniki, živali – vse govori o trdem delu in ljubezni do zemlje. A vidim tudi pisalno mizo, na kateri leži kup map in obrazcev. In to je danes realnost malega slovenskega kmeta.